János Brenner

János Brenner se je rodil 27. decembra 1931 v Sombotelu v globoko verni meščanski družini. Vsi trije sinovi so se pozneje odločili za duhovniški poklic, prav tako tudi dva njihova bratranca.

Leta 1940 je bil njegov oče premeščen v Pécs, zato je János Brenner začel srednješolsko izobraževanje na gimnaziji cistercijanskega reda Nagy Lajos. Tu je dozorel njegov duhovniški poklic. Leta 1948 se je z nacionalizacijo šol – takrat je že obiskoval gimnazijo svetega Norberta premonstratenškega reda v Sombotelu – vzdušje v šoli spremenilo. Tako je János Brenner v zadnjem letniku odšel študirat v Zirc, kjer so odpuščeni samostanski učitelji poučevali mlade, ki so se počutili poklicane za duhovniški poklic. S to odločitvijo se je že sprijaznil z dejstvom, da ne bo mogel dobiti državno priznanega maturitetnega spričevala. Dne 19. avgusta 1950 je bil posvečen v novinca, kjer je dobil ime Anastaz. Manj kot tri tedne pozneje so bili samostanski redovi na Madžarskem razpuščeni. János Brenner se je nato preselil v Budimpešto, kjer je postal laični študent na Teološki akademiji in na skrivaj nadaljeval noviciat pod vodstvom svojega duhovnega voditelja, očeta Lóránta Sigmónda. Leta 1951 je kot novinec zaprosil za sprejem v škofijo Sombotel, po ukinitvi semenišča v Sombotelu pa je študij končal v Györu.

Kot prvo kaplansko službo so mu dodelili Rábakethely, poleg župnika dr. Ferenca Kozme, kjer je bil odgovoren za štiri vasi (Máriaújfalu, Magyarlak, Zsida, Farkasfa). Kot del Monoštra je bila vas – blizu avstrijske meje – strogo varovano obmejno območje, v katerega je bilo mogoče vstopiti le s posebnim dovoljenjem. Župljani so ga hitro vzljubili – bil je neposreden, prijazen duhovnik, ki je imel za vsakogar lepo besedo. Priljubljen je bil med mladimi: veliko časa je preživel z otroki tudi zunaj ur verouka, se z njimi igral in spodbujal tudi šport med mladimi. To ni bilo všeč komunističnemu vodstvu, tako je prejel več groženj. Pozno jeseni leta 1957 se je z motorjem peljal proti vasi Farkasfa, ko so ga napadli in vanj metali polena, vendar mu je uspelo pobegniti. Nato mu je škof Sándor Kovács pod pritiskom državnega komisarja za cerkvene zadeve ponudil premestitev, vendar je odgovoril: »Ne bojim se, z veseljem ostanem.«

V noči na 14. december 1957 so ga poklicali k bolniku v Zsido. V cerkvi je vzel Najsvetejši zakrament in se odpravil k bolniku skozi gozdove in travnike po tako imenovani »mašni poti«, ki povezuje obe vasi. Na poti so ga napadli in z brutalno krutostjo ubili. Natančne okoliščine umora so še vedno nejasne: preiskovalno gradivo v arhivih je nepopolno, preiskava je bila nestrokovna, zaradi prirejene narave kazenskih postopkov pa si pravosodni organi niso prizadevali razkriti resnice. V prvem primeru je bil moški iz vasi brez kazenske preteklosti obsojen na smrt zaradi uboja v povezavi z ropom, vendar je bil pozneje zaradi pomanjkanja dokazov oproščen obtožbe in njenih posledic. Osem let po umoru je bil moški, ki je kaplana iz župnije zvabil kot mladoletnik, obsojen zaradi uboja iz koristoljubja. Vendar poznejša rekonstrukcija dogodkov kaže, da je kaplana načrtno napadlo in ubilo več oseb.

Napad pred njegovo smrtjo ter način preiskave in sojenja kažejo na javno prepričanje, da je bil umor Jánosa Brennerja del vala maščevanja proti cerkvi po letu 1956, katerega cilj je bil odvrniti mlade od verske vzgoje.